Zgradba telesa in okončine navadnega prašička so podobne kot pri pobrežni mokrici. Oba sta namreč predstavnika kopenskih enakonožcev ali prašičkov (Oniscidea). Prvi par tipalnic na glavoprsju je pri navadnem prašičku mikroskopsko majhen, drugi par pa velik in močen. Poleg čutilne vloge druge tipalnice navadnemu prašičku pomagajo tudi pri obračanju na noge, če pristane na hrbtu. Na glavoprsju, ki ima na sprednjem robu tri ploske krpe, je še obustni aparat iz para sprednjih čeljusti (mandibul), po enega para srednjih in zadnjih čeljusti (prvih in drugih maksil) ter para čeljustnih nožic (maksilipedijev). Sedem členov prsja (pereona), od katerih vsak nosi par podobnih hodilnih okončin, je širokih in ploskih z velikimi bočnimi gubami (epimerami). Zadek (pleon) je podobno širok kot prsje in iz šestih členov, od katerih je zadnji zlit z zadnjično krpico, prva dva pa sta močno zmanjšana, tako da imajo vidne bočne gube le tretji, četrti in peti člen zadka. Prvih pet členov zadka nosi po en par ploskih dvovejnatih zadkovih nožic (pleopodov), katerih otrdele zunanje veje prekrivajo in ščitijo nežne notranje veje. Na prvih dveh parih zadkovih nožic so pljuča, razvejane ugreznitve površine zunanje veje zadkove nožice. Na zadnjem členu zadka izrašča par dvovejnatih repnih nožic (uropodov), ki sta čokati, s koničastima vejama, od katerih je večja in močnejša zunanja veja, notranja pa je drobna.

Navadni prašiček je izvorno evropska vrsta, ki jo je človek zanesel po vsem svetu. V Sloveniji živi v bližini človeških bivališč, severneje pa tudi v gozdovih. Je izključno kopenska žival in je eden od prašičkov, ki so bolj odporni na izsušitev. Vodi se izogiba in če obtiči pod vodno gladino, pogine v nekaj urah. Aktiven je predvsem ponoči in v mraku, podnevi pa se pretežno zadržuje v skrivališčih pod lesom in kamni. Hrani se v največji meri z rastlinskim opadom. Navadni prašiček se sicer umakne, če ga vznemirimo, vendar ni zelo hiter. Pred plenilci se ščiti tako, da telo pritegne k podlagi s prsnimi nogami. Široko in plosko telo preprečuje, da bi ga zlahka obrnili in skriva nežno trebušno stran ter večino okončin pod debelo in trdno mineralizirano hitinjačo, ki pokriva hrbtno stran telesa. Če je močno ogrožen, lahko tudi sproži žleze, ki iz repnih nožic izločijo lepljivo tekočino. Podobne žleze izločajo tudi na robovih bočnih gub, vendar je njihov izloček pri tej vrsti prašička drugačen in ni lepljiv. Kot pri drugih enakonožcih tudi pri navadnem prašičku zgodnji razvoj poteka v valilniku na trebušni strani prsja, kamor samica odloži oplojena jajčeca. Valilnik zapustijo mladi prašički, ki imajo le šest členov prsja z nogami, kar velja tudi za ostale enakonožce. Pri navadnem prašičku se sedmi člen prsja s pripadajočim parom nog razvije postopoma v prvih treh levitvah izven valilnika.