Grbasti škržatki so veliki približno en centimeter ter različnih barv in oblik. Imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabolen razvoj), ličinke so podobne odraslim in jih imenujemo nimfe. Telo je zgrajeno iz glave (cefalona), oprsja (toraksa) in zadka (abdomna).

Glavo sestavlja glavina krpica (akron) in šest segmentov. Nosi par sedečih sestavljenih (fasetnih) oči in par manjših pikčastih oči (ocelov). Pred očmi izrašča par kratkih nitastih tipalnic (anten). Glava je hipognatna, obustni aparat je usmerjen nazaj. Zgornja ustna (labrum), sprednje čeljusti (mandibule), srednje čeljusti (maksile I) in v spodnjo ustno (labium) zraščene zadnje čeljusti (maksile II) so preobražene v kljunec, ki deluje kot bodalo in sesalo.

Oprsje je iz treh segmentov, in sicer predprsja (protoraks), sredoprsja (mezotoraks) in zaprsja (metatoraks). Hrbtni ščit prvega člena oprsja (ovratnik ali pronotum) je nenavadnih in atraktivnih oblik, največkrat gre za trnaste izrastke. Na hrbtni strani sredoprsja in zaprsja izraščata dva para opnastih, redko ožiljenih kril, ki jih zlagajo strehasto. Prvi par je svetlo rjav in večji ter ščiti povsem prosojen in nežnejši drugi par. Na trebušni strani iz vsakega oprsnega segmenta izrašča par kratkih okončin. Z njimi hodijo, skačejo, se čistijo in sporazumevajo.

Zadek je iz enajstih segmentov in zadkove krpice (telzona). Je sodčast in brez okončin. Samice imajo na koncu zadka kratko in ravno leglico (ovipozitor), s katero odlagajo jajca v rastline.

Grbasti škržatki imajo visoko vrstno pestrost predvsem v tropih, v Evropi najdemo le štiri domorodne in eno tujerodno vrsto. V Sloveniji živijo rogati škržatek (Centrotus cornutus), košeničičin škržatek (Gargara genistae) in zelena grbavka ali bivolček (Stictocephala bisonia). Prvega prepoznamo po enem dolgem, valovitem in nazaj štrlečem izrastku ter dveh krajših, vstran štrlečih izrastkih. Najdemo ga med majem in avgustom, odrasle najpogosteje na olesenelih vrstah (Rubus, Quercus, Prunus), nimfe pa na orlovi praproti (Pteridium aquilinum). Košeničičin škržatek je opazno manjši, velik približno pol centimetra in ima le en dolg, raven, nazaj štrleč izrastek. Najpogosteje ga opazimo med junijem in oktobrom na olesenelih metuljnicah (Fabaceae), posebno na navadni metli (Cytisus scoparius) in nemški košeničici (Genista anglica). Bivolček je svetlo zelen, trije trni na velikem ovratniku so kratki in imajo temno konico. Doma je v Severni Ameriki, a se je do danes razširil že po večini Evrope. Najpogostejši je med julijem in novembrom. Nimfe najdemo na zelnatih metuljnicah, posebno na deteljah (Trifolium) in lucerni (Madicago sativa), odrasli pa so med drugim pogosti na sadnem drevju in vinski trti, kjer z odlaganjem jajc in prehranjevanjem lahko povzročajo škodo.

Nimfe in odrasli grbasti škržatki se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi. S kljuncem, ki ima dva kanala, prebodejo steno rastlinskega organa. Po sprednjem kanalu sesajo s sladkorji bogat floemski sok v želodec, po zadnjem kanalu pa v rastlino izbrizgavajo lastno slino s prebavnimi encimi. Podobno kot nekatere druge kljunate žuželke (npr. listne uši) tudi mnogi grbasti škržatki izločajo presežek floemskega soka, in sicer skozi zadnjično odprtino (anus). Hranljive sladke kapljice imenujemo medena rosa. V slast gre predvsem nekaterim kožekrilcem (npr. mravljam, čebelam in osam), ki v zameno grbaste škržatke in njihove nimfe varujejo pred plenilci.

Grbasti škržatki so atraktivni predvsem zaradi nenavadnih oblik svojega ovratnika. Najbolj ekstravagantno okrasje imajo tropske vrste, ki so za povrh lahko tudi pisanih barv. Ovratnik največkrat nosi razne izrastke, zato so živali podobne rastlinskim trnom, vejicam, listom ali steblom. Zelo verjetno gre za učinkovito obrambno strategijo proti plenilcem in zajedavcem, bodisi zaradi kamuflaže, bodisi zato, ker jih je težje zgrabiti. Manj verjetno je čudovit ovratnik posledica spolne selekcije, saj so samice večje in z večjimi ovratniki kot samci.

Glavni način sporazumevanja grbastih škržatkov so mehanski dražljaji. Za razliko od mnogih drugih živali ne proizvajajo zvoka, temveč nizkofrekvenčne vibracije podlage, ko z ritmičnimi gibi telesa trkajo oziroma bobnajo ob njo. Vibracije »poslušajo« s posebnimi organi v golencih nog. Vibracijski napevi so vrstno specifični in služijo označevanju teritorija, privabljanju spolnega partnerja in sporazumevanju v skupini sovrstnikov.