Vodni osliček je približno en centimeter velik, hrbtno-trebušno sploščen sladkovodni enakonožec. Obarvanost telesa se med osebki močno razlikuje. So nekoliko marogasti in vseh odtenkov rjave, okončine so znatno svetlejše. Vodni oslički so spolno dvolični, samci so opazno večji od samic.

Telo vodnega oslička sestavljajo glavoprsje (cefalotoraks), prsje (pereon) in zadek (pleon). Glavoprsje in zadek sta razmeroma kratka, prsje predstavlja najopaznejši del živali. Koša (karapaksa) nimajo.

Glavoprsje vključuje glavino krpico (akron) in šest segmentov, ki so med seboj zliti in delujejo enotno. Na glavi so sedeče sestavljene oči iz štirih očesc (omatidijev). Tipalnice so nitaste; prve (antene I) so kratke in pretežno služijo zaznavi kemičnih dražljajev, druge (antene II) so dolge in pretežno služijo zaznavi mehanskih dražljajev. Obustne okončine vključujejo prednje čeljusti (mandibule), srednje čeljusti (maksile I) in zadnje čeljusti (maksile II), ter čeljustne nožice (maksilipedije).

Prsje sestavlja sedem jasno ločenih prsnih segmentov (pereomer), vsak nosi par prsnih okončin (pereopodov). Prve prsne okončine so kleščaste grabilke (subhelatni gnatopodi) in jih uporabljajo pri prehranjevanju, čiščenju in agresivnem vedenju. Preostalih šest parov prsnih okončin so paličaste hodilke, vsaka daljša kot predhodna. Pri samcih je četrti par kratek in zakrivljen ter namenjen držanju in prenašanju samice pred parjenjem. Samicam se po porodni (parturialni) levitvi na trebušni strani prsja izoblikuje valilnik (marsupij), v katerega odložijo oplojena jajca. Ima obliko košare in nudi varno okolje za razvoj potomcev. Valilnik gradijo listasti izrastki kolčkov (koks) drugih do petih prsnih okončin (oostegiti).

Zadek je iz šestih segmentov (pleomer) in zadkove krpice (telzona). Prva dva zadkova segmenta sta prosta, majhna in neopazna. Preostali štirje zadkovi segmenti so z zadkovo krpico zliti v pleotelzon. Členjenost zadka je zato zabrisana, iz hrbtne strani ima obliko ovalne plošče. Pet parov zadkovih okončin (pleopodov) je dvovejnatih in listastih ter služijo kot dihalo, prezračujejo valilnik in omogočajo plavanje. Pri samicah je prvi par povsem zakrnel, pri samcih pa se drugi par preobrazi v komplicirano zgrajene spolne okončine (gonopode), s katerimi prenesejo spermo v samico. Zadnji, šesti par okončin zadka so repne okončine (uropodi). So paličaste in vilaste ter navzgor in nazaj štrleče. Domnevno služijo zaznavi mehanskih dražljajev.

Vodni osliček je razširjen po večini Evrope z izjemo njenih najsevernejših in najzahodnejših predelov. V Sloveniji živi po večini države in ga najdemo v skoraj vseh tipih sladkih voda. Najpogostejši je v počasi tekočih in stoječih vodah z veliko odmrle organske snovi (detrita), zaman pa ga bomo iskali v hitro tekočih vodah z malo hrane. Ustreza mu širok razpon temperatur, ne moti ga povišano organsko ali anorgansko onesnaženje, prenese celo nizko vsebnost kisika in brakično vodo. Ker se izogiba močni svetlobi ter išče telesni stik z okoliškimi predmeti in sovrstniki, ga največkrat najdemo v večjih skupinah pod kamni in odmrlim rastlinjem. Vodni oslički so oportuni drobirojedci (detritivori). Najslajši jim je biofilm gliv in bakterij, ki se razraste na odmrlem organskem materialu.

Vodne osličke je posebno zanimivo opazovati v času razmnoževanja, ki je pri nas najintenzivnejše od marca do oktobra. Oploditev samice je možna le nekaj ur po njeni levitvi zadnjega dela telesa, ko spolnih odprtin ne pokriva mineralizirana hitinjača. Samec te priložnosti nikakor ne sme zamuditi, zato že nekaj dni prej zgrabi samico s posebno oblikovanim četrtim parom prsnih nog in jo nosi pod seboj vse do porodne (parturialne) levitve. Pravimo, da sta takrat v paritvenem objemu, tvorita ampleksus oziroma prekopulo. Straženje samice je energijsko zahtevno in tvegano, saj samce izpostavi plenilcem. Zato samci najraje izbirajo samice, ki so tik pred levitvijo. Po parjenju se osebka razideta. Samec jo mahne na lov za neoplojenimi samicami, samica pa najprej levi še sprednji del telesa. Pri tem se ji dokončno oblikuje valilnik, v katerega spusti oplojena jajca. Majhne samice nosijo le peščico jajc, največje pa tudi več kot sto in so zato samcem privlačnejše. Približno po enem mesecu razvoja valilnik zapustijo dober milimeter veliki, zelo svetli, mladi vodni oslički, ki jim še manjka sedmi par prsnih okončin.

Vodni osliček se je večkrat neodvisno vselil v podzemlje. Prvo podzemno populacijo je leta 1925 iz Črne jame pri Postojni opisal Romunski raziskovalec Emil G. Racoviţă. Danes jih poznamo že približno deset, največ iz Slovenije, kjer živijo v podzemnih delih ponikalnic. Razmere v podzemlju so dramatično drugačne kot na površju in so vseljenim vodnim osličkom vsilile marsikatero prilagoditev, zato so fenotipsko drugačni od površinskih. Podzemni vodni oslički so zaradi izgube telesnega in očesnega pigmenta beli. Imajo izrazito podaljšane druge tipalnice, posamezne populacije pa tudi nekatere druge okončine. Tudi vedejo se drugače. Večinoma se manj gibljejo in zadržujejo v skrivališčih, se izraziteje izogibajo svetlobi, manično oprijemajo podlage in kljubujejo hitrejšemu vodnemu toku. Površinske in podzemne populacije vodnih osličkov se lahko navzkrižno parijo in imajo plodne potomce. Podobno velja med različnimi podzemnimi populacijami. V naravi je takšna izmenjava dednega materiala zanemarljiva, v laboratorijskih pogojih pa križanje s pridom izkoriščamo za ugotavljanje genetskega ozadja fenotipskih sprememb. Vodni oslički zato sodijo med najimenitnejše modelne organizme za raziskave temeljnih evolucijskih procesov, tj. prilagajanja vrst na novo okolje oz. adaptacije in nastanka novih vrst oz. speciacije.