Kozice vrečarke so kozicam podobni raki valilničarji (Peracarida). Živali so večinoma prosojne, v našem delu morja večinoma centimetrskih velikosti, nekatere vrste pa lahko merijo celo 8 centimetrov. Glavoprsje (cefalotoraks) tvori 6-7, prsje (pereon) 7-6 in zadek (pleon) 6 telesnih segmentov; telo zaključi zadnjična krpica (telzon). Prednji del telesa prekriva kratek karapaks, ki je vzdolž hrbta zlit s prednjimi telesnimi segmenti; največ s prvimi štirimi členi. Na glavoprsju je par  velikih pecljatih oči, dva para tipalnic, prednje (mandibule), srednje (maxillae I) in zadnje (maxilla II) čeljusti, ter 1-2 prosti čeljustni nožici (maksilipeda). Pereopodi so dvovejnati z izjemoma zadnjega para, ki je praviloma reduciran, pri samcih pa spremenjen v gonopoda za prenos semena. Pleopodi so reducirani, oz. pri samcih močno spremenjeni. Zadnji par nog na zadkuje spremenjen v dvovejnat uropod, ki skupaj z zadnjično krpico tvori repno plavut. V endopodu uropoda je pogosto statocista. Škrg ni, lističasti oostegiti tvorijo valilnik.

Večinoma so kozice vrečarke morske živali. Naseljujejo vse globine; večina vrst je živi pri dnu. Nekatere vrste zaplavajo v odprto vodo ponoči, manjše število pa živi izključno v pelagialu. Vrste v pasu bibavice se med nizko oseko vkopljejo v sediment. Maloštevilne vrste najdemo v celinskih vodah; ena vrsta je uspešno kolonizirala podzemne vode. Premikajo se s plavanjem, pri čemer si pomagajo se z eksopoditi pereopodov.

Večinoma so suspenziofagi, ki z eksopodti pereopodov ustvarijo vodni tok, iz katerega z zadnjimi čeljustmi in čeljustnimi nožicami precejajo alge, zooplankton in v vodi razpršen detrit. Večje delce prestrežejo s »košaro«, ki jo tvorijo endopoditi. Manjši del vrst se prehranjuje z mrhovino ali so celo kanibali.

Parijo se ponoči. Samec v nekaj minutah prenese seme v samičin valilnik. Seme stimulira samico, da v najkasneje eni uri v valilnik odloži jajca. Pri tem pride do oploditve. Mladički se razvijajo v valilniku.