Ploskoklešči pujsek v dolžino doseže približno centimeter. Kot druge porcelane zaradi hrbtno-trebušno sploščenega telesa, spodvihanega zadka in hoje vstran na prvi pogled spominja na kratkorepce oz. rakovice (Brachyura). Po hrbtni strani je rdečkastorjav z gostimi zelenorjavimi ščetinami, spodnja stran je svetlejša in brez ščetin.

Telo ploskokleščega pujska je sestavljeno iz glavoprsja (cefalotoraksa), prsja (pereona) in zadka (pleona). Glavoprsje in prsje pokriva koš (karapaks), ki je bočno podaljšan do narastišča okončin in tvori dihalno votlino. Zadek je kratek in spodvihan pod prsje, zato ne morejo plavati. Hitinjača je močno mineralizirana.

V glavoprsje so zliti akron (glavino krpico), glava (cefalon) iz petih segmentov in tri dodatni segmenti. Na glavi so pecljate sestavljene oči. Imajo dva para nitastih tipalnic (antene I in II). Prve so kratke in dvovejnate, druge pa znatno daljše od telesa. Pri pujskom podobnih rakovicah sta oba para tipalnic kratka. Tipalnice služijo zaznavi kemičnih in mehanskih dražljajev. Obustne okončine vključujejo prednje čeljusti (mandibule), srednje čeljusti (maksile I) in zadnje čeljusti (maksile II), ter tri pare čeljustnih nožic (maksilipedijev). Slednji evolucijsko izvirajo iz prvih treh oprsnih segmentov.

Prsje vključuje pet segmentov. Ker jih s hrbtne strani pokriva koš, je členjenost manj opazna. Prvi par prsnih okončin (pereopodov) je škarjast (heliped). Široke in močno sploščene škarje so dale vrsti ime. Drugi, tretji in četrti par prsnih okončin so paličaste in namenjene hoji (hodilke). Peti par je pokrnel in služi čiščenju škrg. Njegovi proksimalni členi so pomaknjeni nad koš, distalni pa segajo v dihalno votlino in niso zlahka opazni. Po petem paru prsnih okončin porcelane tudi najenostavneje razlikujemo od rakovic, ki imajo to okončino dobro razvito in z njo hodijo. Listasti izrastki prsnih okončin služijo kot škrge.

Zadek je iz šestih segmentov (pleomer) in zadkove krpice (telzona). Je simetričen, kratek in spodvihan pod prsje. Pet parov zadkovih okončin (pleopodov) je različno pokrnelih. Pri samicah so prisotne le na tretjem, četrtem in petem zadkovem segmentu. So listaste in nanje prilepijo jajca, ki jih nosijo pod prsjem vse do izvalitve ličinke zoeje. Pri samcih so zadkove okončine ohranjene le na drugem segmentu. Preobražene so v komplicirano zgrajene spolne okončine (gonopode), s katerimi prenesejo spermo samici. Zadnji, šesti segment zadka nosi majhne in sploščene repne okončine (uropode), ki pri rakovicah manjkajo. Zadkova krpica je velika in sploščena, iz sedmih ploščic.

Ploskoklešči pujsek je razširjen ob obalah Sredozemskega morja in evropskih obalah Atlantika. Najpogostejši je v pasu bibavice, pod kamni in v špranjah. Globje zaide redkeje. Tam sta pogostejša dolgoklešči (Pisidia longicornis) in črni pujsek (Pisidia bluteli), ki imata dolge in vitke škarje ter nista prav nič ščetinasta.

Zaradi močnih škarij bi ploskokleščega pujska upravičeno imeli za plenilca. Vendar je, enako kot druge porcelane, filtrator in drobirojedec (detritivor). Njegov tretji par čeljustnih nožic je opremljen z gostimi ščetinami, ki delujejo kot nekakšne grablje. Ko z njimi zamahuje, se nanje ujamejo planktonti in organski drobir (detrit). Z drugim parom čeljustnih nožic nato postrga ujeto hrano proti ustom. Škarjaste prve prsne okončine pri prehranjevanju le redko sodelujejo. Namenjene so predvsem socialnim interakcijam med sovrstniki in obrambi pred plenilci. Samci imajo večje škarje kot samice. Ta spolna dvoličnost je posledica spolne selekcije. Samci z večjimi škarjami so uspešnejši pri odganjanju drugih samcev in samicam privlačnejši, zato se parijo pogosteje. Zanimivo je tudi, da ima isti osebek ene škarje večje kot druge (heterohelija). Nekateri imajo večje desne, drugi pa leve škarje, pri čemer so desničarji in levičarji navadno enako pogosti.

Ploskoklešči pujsek se pred plenilci poleg s škarjami brani tudi na druge načine. Čim dvignemo kamen, bo pobegnil na njegovo spodnjo stran in se plosko pritisnil obenj, da ga je skoraj nemogoče pobrati. Včasih se iz kamna kar vržejo v vodo. Če ga plenilec kljub temu uspe zagrabiti, pa odvržejo eno ali več okončin (avtotomija), najpogosteje škarjasto prvo prsno okončino. Presenečenemu plenilcu ostane le majhen kos pogače, pujsek pa jo pobriše na varno. Po tej sposobnosti in zaradi vtisa, da so krhki kot porcelan, je družina dobila ime. Od tu je le še korak do porcelanastega šparovčka v obliki pujska, ki je bil navdih za drugo ime družine. Okončine se tekom naknadnih levitev skoraj povsem obnovijo.

Mladi osebki odraslim živalim niso prav nič podobni. Njihova ličinka je nekaj milimetrov velika zoeja in živi v planktonu. Ima izrazit koš, ki je spredaj podaljšan v zelo dolgo ost (rostrum), zadaj pa v dva dolga trna. Izrastki so namenjeni obrambi pred plenilci in povečujejo plovnost.