Jamski ježki so sladkovodni enakonožci veliki od pol do dva centimetra, telo je obokano in zaradi odsotnosti pigmenta rumenkasto ali belo. Ime ježki so si prislužili zaradi zmožnosti zvijanja v kroglico in atraktivnih izrastkov, ki krasijo hrbtno stran telesa mnogih vrst. Oblika izrastkov se med vrstami zelo razlikuje. Lahko so podobni buškam ali pa kratkim in dolgim različno zakrivljenim trnom. Vrste se razlikujejo tudi po velikosti telesa in obliki repnih okončin (uropodov).

Telo jamskih ježkov je sestavljeno iz glavoprsja (cefalotoraksa), prsja (pereona) in zadka (pleona). Glavoprsje in zadek sta razmeroma majhna, najopaznejši del telesa je prsje. Zadek je navadno najizraziteje obokan.

Glavoprsje vključuje akron (glavino krpico), glavo (cefalon) iz petih segmentov in en dodaten segment. Med seboj so zliti in delujejo enotno. Oči so povsem zakrnele. Na glavi sta dva para nitastih tipalnic (antene I in II). Druge tipalnice so nekoliko daljše od prvih, a ne presegajo polovice dolžine telesa. Tipalnice služijo zaznavi kemičnih in mehanskih dražljajev. Obustne okončine vključujejo prednje čeljusti (mandibule), srednje čeljusti (maksile I) in zadnje čeljusti (maksile II), ter čeljustne nožice (maksilipedije).

Prsje sestavlja sedem jasno ločenih prsnih segmentov (pereomer), vsak nosi par prsnih okončin (pereopodov). Vse prsne okončine so si med seboj podobne, so paličaste in namenjene hoji (hodilke). Le samci nekaterih vrst imajo kleščast drugi par prsnih okončin. Samicam se po porodni (parturialni) levitvi na trebušni strani prsja izoblikuje valilnik (marzupij), v katerega odložijo oplojena jajca. Ima obliko košare in nudi varno okolje za razvoj potomcev. Valilnik gradijo listasti izrastki kolčkov (koks) drugih do četrtih prsnih okončin (oostegiti).

Zadek je iz šestih segmentov (pleomer) in zadkove krpice (telzona). Zaradi združevanja segmentov je členjenost zadka zabrisana, zadek je navidezno trodelen. Prvi segment je prost in neopazen, skrit pod sedmi prsni segment. Drugi in tretji segment sta medsebojno zlita in delujeta enotno. Zadnji trije zadkovi segmenti so skupaj z zadkovo krpico zliti v pleotelzon. Pet parov zadkovih okončin (pleopodov) je dvovejnatih in listastih ter služijo kot dihalo in prezračujejo valilnik. Pri samcih je drugi par nekoliko drugačen kot pri samicah in ga uporabljajo kot spolno okončino (gonopod) za prenos sperme. Zadnji, šesti par okončin zadka so repne okončine (uropodi). Njihova oblika se med vrstami zelo razlikuje; lahko so povsem zakrnele, kratke in klobasaste, ali pa dolge in paličaste.

Jamski ježki živijo izključno v podzemnih vodah Dinarskega in Južnoalpskega krasa. Po zadnjih raziskavah obsegajo 47 vrst, od katerih je 33 opremljenih z znanstvenim opisom. V Sloveniji najdemo 15 vrst, ena med njimi še ni opisana. Nekatere vrste so ozko endemične, poznane le iz nekaj jam ali izvirov, in zato ogrožene. Domnevamo, da izvor jamskih ježkov sega v miocen in sovpada z nastajanjem Evropskega kontinenta in Dinarskega gorstva. Izvirajo iz morja in njihovi sorodniki, npr. živa kroglica (Spaeroma serratum), somorna mokrica (Lekanesphaera hookeri) in mokrica rokokojka (Dynamene bicolor), živijo tudi v slovenskem morju. Morski predniki jamskih ježkov so verjetno najprej naselili sladke vode in se naknadno razširili in prilagodili na podzemlje. Edini drugi rod mokric krogličark, ki živi v evropskem podzemlju, je Caecosphaeroma in vključuje dve vrsti iz Francije.

Jamski ježki so drobirojedci (detritivori), prehranjujejo se z odmrlim organskim materialom in biofilmom gliv in bakterij, ki se razraste na podlagi. Premikajo se zelo počasi in za razliko od svojih morskih sorodnikov ne plavajo.

Izkazujejo vsaj tri zanimive načine obrambe pred plenilci. Najočitnejši so gotovo trnasti izrastki. Znano je, da vrste s trni pogosteje sobivajo z največjim podzemnim plenilcem, močerilom (Proteus anguinus), kot vrste brez trnov. Trni so se v evoluciji jamskih ježkov pojavili večkrat ločeno; gre za konvergenco oz. neodvisno prilagoditev na podobne okoljske razmere. Zvijanje v kroglico je učinkovito obrambno vedenje, saj žival tako zaščiti mehkejšo trebušno stran telesa, po izgubi stika s podlago pa jo vodni tok lahko hitro odplavi daleč stran od plenilca. To vedenje je najverjetneje podedovano, saj so zvijanja zmožne mnoge mokrice krogličarke in tudi nekateri drugi enakonožci. Nekatere vrste jamskih ježkov pa se združujejo v gruče, saj se s tem za posamezen osebek zmanjša tveganje, da postane plen.

O razmnoževanju jamskih ježkov ni veliko znanega. Vrste brez trnov najdemo v paritvenem objemu (ampleksusu oz. prekopuli), pri čemer samček s hrbtne strani objema samico. Pri vrstah z dolgimi trni si je tovrsten akt težko predstavljati in ga tudi (še) nismo opazili. Njihovo paritveno vedenje ostaja uganka. Način parjenja pogosto določa spolno dvoličnost telesne velikosti. Pri jamskih ježkih smo opazili zanimiv vzorec. Vrste brez trnov imajo samce večje od samic, za vrste s trni pa velja ravno obratno. Po uspešnem parjenju samica v valilnik odloži modro-zelena jajca. Barva jajc verjetno odraža visoko vsebnost rumenjaka s hranilnimi pigmenti. Število jajc je odvisno od vrste in velikosti samice. Razvoj mladičev verjetno poteka dalj časa kot pri morskih sorodnikih.

Vrste jamskih ježkov lahko tudi sobivajo. Do sedaj smo opazili največ tri vrste na isti lokaciji. Sobivajoče vrste se med seboj razlikujejo po velikosti telesa in prisotnosti trnov, sobivanja morfološko podobnih vrst pa še nismo opazili. Domnevamo, da sobivajoče vrste zasedajo različne ekološke niše, katerih podrobnosti še ne poznamo.