Rod Chirocephalus vsebuje nekaj več kot 50 medsebojno podobnih vrst, od katerih pri nas živita dve, kraški (C. croaticus) in prosojni (C. diaphanus) škrgonožec. Podolgovato telo večine vrst ne presega treh centimetrov, naši vrsti dosežeta največ centimeter in pol. So pretežno prosojni, deli telesa lahko z rjavim, zelenim, modrim ali rožnatim pridihom. 

Telo je sestavljeno iz glave (cefalona), oprsja (toraksa) in zadka (pleona). Segmenti glave so zliti, oprsje in zadek pa sta jasno in enakomerno (homonomno) členjena, kar izdaja starinski izvor teh živali. Koša nimajo, hitinjača ni mineralizirana. 

Glava je iz glavine krpice (akrona) in petih segmentov. Imajo pecljate sestavljene oči in preprostejše, sredinsko nameščeno navplijsko oko iz treh očesc (omatidijev). Na glavi sta tudi dva para tipalnic (antene I in II). Prve so kratke, druge pa daljše in spolno dvolične. Pri samcih so preobražene v komplicirano zgrajeno, veliko kleščasto napravo za držanje samice med parjenjem. Obustne okončine vključujejo prednje čeljusti (mandibule), srednje čeljusti (maksile I) in zadnje čeljusti (maksile II). Slednje so pokrnele. 

Oprsje sestavlja enajst segmentov (torakomer), vsak nosi par oprsnih okončin (torakopodov). Ti so dvovejnati, listasti in ščetinasti. Njihova hitinjača je zelo tanka, zato jim oporo daje turgor telesne tekočine. Z oprsnimi okončinami dihajo, plavajo in se prehranjujejo, pri čemer ima pomembno vlogo tudi med njimi ležeči ventralni kanal. 

Zadek je iz osmih segmentov (pleomer) in zadkove krpice (telzona). Ker je brez okončin, spominja na rep. Prva dva zadkova segmenta sta zlita, tu se nahaja genitalna odprtina (gonopor). Samci imajo na tem mestu parni penis, samicam pa se po parjenju razvije vrečka v kateri nosijo jajca (ovisak). Zadkova krpica je vilasta in jo imenujemo furka. Med plavanjem jo uporabljajo kot krmilo.

Škrgonožci iz rodu Chirocephalus imajo paleartično razširjenost, najdemo jih v Evropi, Aziji in severni Afriki. Od pri nas živečih vrst je prosojni škrgonožec lokalno razširjen po večini Evrope, kraški škrgonožec pa je endemit Hrvaške in Slovenije ter je danes z večjo populacijo verjetno zastopan le še v Petelinjskem jezeru. Kot vsi škrgonožci sta naši vrsti vezani na ekstremno okolje, in sicer na občasna (efemerna) sladkovodna telesa brez tekmecev za hrano in plenilskih rib. Takšna so na primer presihajoča jezera ter kali, mlake, jezerca in luže na kraškem terenu ali v visokogorju. Bistvena skupna značilnost je prisotnost vode le za krajše obdobje leta. Ta na krasu ponikne v podzemlje ali pa izhlapi v poletni vročini, v visokogorju pa zamrzne. Škrgonožci so na težke okoljske razmere dobro prilagojeni. Imajo izredno trpežna, na izsušitev odporna jajca, ki jih odlagajo v sediment. Celoten življenjski krog, od razvoja jajca do razmnoževanja odrasle živali, je kratek in traja največ tri mesece. Zato jih tudi razmeroma redko opazimo. 

Poleg omenjenih dveh vrst v Sloveniji živita še dve. Navadni škrgonožec (Branchipus schaefferi) ima podobno razširjenost in okoljske zahteve kot prosojni škrgonožec. Solinski rakec (Artemia salina) je dobro poznan kozmopolit morskih lagun in slanih jezer, ki ga pri nas najdemo le v Sečoveljskih solinah. Prilagojen je na širok razpon slanosti vode in lahko preživi tudi v več kot šest krat bolj slani vodi od že tako razmeroma slanega Sredozemskega morja. V ugodnih razmerah se lahko razmnožuje nespolno (deviškorodno) in pojavi v velikem številu. Takrat se voda obarva rožnato. Solinski rakci namreč vsebujejo veliko karotenoidnih pigmentov, ki jih dobijo iz majhnih alg, s katerimi se prehranjujejo. Z solinskimi rakci pa se med drugim prehranjujejo plamenci, kar se odrazi v njihovem čudovito rožnatem perju. Jajca solinskih rakcev so trpežna in jih lahko kupimo v skoraj vsaki trgovini za hišne ljubljenčke. Enostavno jih je vzgojiti v ličinke (navplije), ki so odlična živa hrana za mnoge akvarijske živali, na primer ribe. 

Škrgonožci plavajo s trebušno stranjo telesa obrnjeno navzgor in tako rekoč ves čas. Na dnu počivajo le redko. Plavajo zvezno, v nevarnosti pa sunkovito odskočijo s hitrim skrčenjem in iztezanjem telesa. Plavalni gibi prsnih okončin poganjajo vodni tok skozi ventralni kanal in ob tem se na gostih ščetinah okončin ujamejo planktonti in organski drobir (detrit), ki jih preusmerijo proti ustom. Škrgonožci so torej aktivni filtratorji. Tudi parijo se kar med plavanjem. Samček se približa samički iz hrbtne stani in jo zgrabi z drugimi tipalnicami. Tako združena lahko plavata tudi več ur, nakar samček zaviha zadek proti samičini spolni odprtini in jo oplodi.