Skalni skakači so kot ostale pračeljustnice brezkrile žuželke. V dolžino merijo 15 do 20 mm. Njihovo telo je podolgovato, nekoliko bočno sploščeno in na hrbtni strani grbasto ukrivljeno v predelu oprsja. Površina telesa je prikrita z drobnimi bleščečimi luskami, ki so običajno sive in rjave barve ter razporejene v značilnih vzorcih. Obustni aparat skalnih skakačev je ortognatno grizalo. Za vso skupino so značilni veliki maksilarni palpi, ki so lahko daljši od nog in spominjajo na tipalnice. Na glavi so prisotne še dolge bičaste antene, oceli in velike sestavljene oči, ki se na sredini stikajo. Oprsje je kot pri ostalih žuželkah iz treh segmentov: protoraksa, mezotoraksa in  metatoraksa. Oprsni segmenti so med seboj ločeni, vsak pa nosi po en par hodilnih okončin. Zadek je iz 10 segmentov. Na koncu zadka se nahajajo trije dolgi izrastki: terminalni filament na sredini in dva cerka ob straneh. Na večini členov zadka se nahajajo zakrneli ostanki okončin imenovani stili.

Vsi predstavniki so kopenski. Nekaj predstavnikov je prilagojenih na življenje v priobalnem pasu in lahko tudi plavjo. Velika večina skalnih skakačev živi v gozdovih, kjer jih najdemo predvsem v listni stelji, pod lubjem odmrlih debel in v špranjah med skalami. So talne živali, ki se premikajo s hodilnimi okončinami na oprsju. Poleg tega lahko zelo dobro skačejo, tako da upognejo zadek in se s stili na zadku odrinejo od podlage. Na ta način lahko skočijo tudi do 30 cm visoko. Prehranjujejo se pretežno z odmrlim rastlinskim materialom, algami in mahovi. Razvoj poteka brez metamorfoze. Juvenilni osebki, ki so zelo podobni odraslim živalim, dosežejo spolno zrelost po devetih levitvah. Odrasli se levijo celo življenje. Posebnost njihove levitve je, da se pred njo z zadkom pritrdijo na podlago. Razmnoževanje skalnih skakačev vključuje paritvene obrede, med katerimi samci odložijo skupek semenske tekočine imenovan spermatofor, ki ga nato s spolno odprtino pobere samica.