Skakači so drobni, primarno brezkrili heksapodi, katerih velikost redko preseže nekaj milimetrov. Telo skakačev je iz glave (cefalon), oprsja (toraks), in zadka (abdomen). Na glavi so kratke, do šest-členske tipalnice, posamezni omatidiji, neredko pa tudi pikčaste oči (oceli). Obustni aparat tipa bodalo-sesalo ali grizalo je skrit v glavino kapsulo in ga ne vidimo. Oprsje je iz treh telesnih segmentov (pro-, mezo- in metatoraks), vsak od njih pa nosi par nog, ki se končajo s krempeljcema. Zadek je iz šestih segmentov. Na prvem najdemo trebušne bradavice (ventralni tubus), ki domnevno služijo privzemu vlage. Na tretjem in četrtem zadkovem segmentu je skakalna naprava, ki jo tvori retinakel na tretjem segmentu in skakalne vilice ali furkula na četrtem. Prvotno je furkula iz treh delov in se vilasto razcepi Peti zadkov segment je genitalni, šesti pa analni.

Skakači so kozmopoliti in živijo po vsem svetu, kjer je dovolj visoka zračna vlaga. Najpogosteje jih najdemo v stelji in prsti, pod lubjem in v mahu, naseljujejo pa tudi jame ali vodno površino, lahko tudi ptičja gnezda. V ekološkem smislu so pomembni kot dekompozitorji, nekatere površinske vrste veljajo kot škodljivci. Globalno so slabo raziskana skupina, zato je število vrst najverjetneje močno podcenjeno.

Skakači so najbolj znani po svojem načinu pobega. Furkulo zataknejo v retinakel in napnejo zadek kot vzmet. V nevarnosti sprostijo retinakel, furkula udari ob podlago, skakača pa odnese v zrak. Med pobegom ne more izbirati smeri poleta. Smer je odvisna od naklona podlage, najdaljši polet pa znaša 30 cm.

Skakači so izjemo raznolikih oblik in barv. Četudi imajo vsi enak gradbeni načrt, se razmerja med oprsjem, zadkom, dolžino tipalnic in nog močno razlikujejo. Pri nekaterih je glava usmerjena naprej, pri drugih navzdol. Telo je lahko podolgasto, lahko pa pride do zlivanja oprsnih in zadkovih segmentov v kroglasto enoto. Razlikuje se tudi stopnja razvitosti furkule. Glede na ekologijo lahko razlikujemo več različnih telesnih tipov. Živali, ki drsajo po površinski napetosti, imajo dolge kremplje, in živali, ki živijo v globoki prsti, imajo lahko zmanjšano ali v celoti reducirano skakalno napravo.

Ploditev poteka s pomočjo spermatoforov, semenskih mešičkov, ki jih samec odloži na podlago, samica pa privzame. Parjenje pri nekaterih vrstah spremlja svatbeni ples. Znana je tudi deviškorodnost (partenogeneza), ko iz neoplojenih jajc nastanejo mlade živali. Jajca odlagajo v kupčkih, ki štejejo okoli deset jajc; pri nekaterih vrstah starša ostajata v bližini jajc in skrbita, da jih ne prerastejo glive.