Suhe južine prepoznamo po široko spojenem glavoprsju (prosomi) in zadku (opistosomi), ki skupaj oblikujeta trup ovalne oblike. Glavoprsje sestavlja šest med seboj zlitih členov, ki so na hrbtni strani prekriti z enotnim karapaksom, členjen zadek pa je ovalne oblike. Na glavoprsju je šest parov okončin. Prve so škarjaste pipalke (helicere), s katerimi suhe južine lovijo ali pobirajo hrano in jo pomikajo proti bazi pipalk, kjer jo dodatno zmeljejo in potiskajo v usta. Drugi par so pedipalpi, ki so pri oblikovani kot tipalnice. Sledijo štirje pari hodilnih nog. Te so pri suhih južinah pogosto zelo dolge in tanke, kar pa ni znak za prepoznavo skupine. Poznamo namreč tudi kratkonoge vrste, med katere sodi tudi trdokožno zrnce. Na hrbtni strani prosome imajo suhe južine par oči, ki je lahko dvignjen nad ravnino karapaksa. Za razliko od pajkov suhe južine nimajo strupnikov in predilnih bradavic. Pred plenilci se branijo z izločki neprijetnega vonja, ki jih izločajo iz rožičkastih izrastkov na prosomi žlez na zadku. Trdokožno zrnce je manjši predstavnik suhih južin. Zraste do dveh milimetrov, zato ga, ob kratkih nogah, zlahka zamenjamo za pršico.

Suhe južine so predvsem plenilci, ki se hranijo s polži in členonožci. Nekatere vrste se lahko hranijo tudi z mrhovino ali odpadlim sadjem. Vidijo slabo, zato se pri zaznavanju okolice zanašajo predvsem na čutila za voh in tip, ki so nameščena na pedipalpih in drugih hodilnih nogah, ki je praviloma najdaljši. Trdokožno zrnce naseljuje območje širše območje Slovenije in Hrvaške, najdemo ga tudi v obmejnih predelih Avstrije in severovzhodni Italiji. Je pogosta vrsta v listni stelji in gozdnem humusu.