Ščipalci ali škorpijoni so največji predstavniki pajkovcev. Kot pri ostalih pajkovcih je njihovo razdeljeno na glavoprsje (prosomo) in zadek (opistosomo). Široko in sploščeno glavoprsje sestavlja šest členov, ki so na hrbtni strani zliti. Glavoprsje široko prehaja v členjen zadek, ki je razdeljen na sprednji del, sedem-člensko mezosomo in izrazito ožji, pet-členski, zadnji del ali metasomo. Slednjo pogovorno pogosto naslavljajo kot »rep«, ki se zaključi z zadkovo krpico (telzon) s strupno žlezo in želom. Na glavoprsju je šest parov okončin. Prve so kratke škarjaste pipalke (helicere), s katerimi razkosava hrano in jo potiska v usta, ki se nahajajo na bazi pipalk. Drugi par so veliki škarjasti pedipalpi, ki ščipalcem dajejo značilen izgled, služijo pa predvsem za grabljenje plena. Sledijo štirje pari hodilnih nog. Bazalni členi prvih dveh parov nog so podaljšani v rezila, kar živali omogoča trganje in mečkanje plena. Zadek je brez okončin. Na sredini glavoprsja na hrbtni strani imajo nameščen par večjih oči, ostale oči pa so v dveh skupinah ob sprednjem robu glavoprsja. Na spodnji strani drugega člana mezosome sta parna, glavniku podobna čutilna organa, med njima pa je spolna odprtina, ki jo prekriva genitalni poklopec. Na spodnji strani preostalih členov mezosome so vidne parne reže predalastih pljuč.
Ščipalci so prebivalci toplejših območij, nekateri rodovi, vključno z rodom Euscorpius, pa so pogosti tudi v zmernem pasu. Samci in samice se po zunanjo obliki in velikosti med seboj ne razlikujejo, predstavniki rodu Euscorpius pa dosegajo dolžine telesa do pet centimetrov Njihovo sploščeno telo jim omogoča življenje pod kamni, pod lubjem, v razpokah in drugih ozkih prostorih. So nočne živali. Kljub številnim očem se pri lovu in zaznavanju okolice zanašajo predvsem na vibrorecepcijo s čutilnimi dlakami (trihobotriji) na sprednjih okončinah in kemorecepcijo z glavničastim organom. So samotarske živali, ki praviloma lovijo iz zasede. Strupno žlezo uporabljajo za obrambo in obvladovanje večjega plena. Ubod naših ščipalcev je sicer boleč, zanki zastrupitve pa so lokalni in izzvenijo v nekaj dneh.
Pri projektu sodelovali tudi študenti Vito Ham, Vesna Jurjevič, Gaj Kušar in Adrijan Samuel Stell Pičman.