Klop je drobna, do 3 milimetre dolga pršica. Prvotne pršice so imele telo iz glavoprsja (prosome) in zadka (opistosome), ki sta reorganizirana v drugačne funkcionalne regije. Tako telo klopa delimo v t. i. gnatosomo in idiosomo. Prva obsega le prednji del prosome, imenovan tudi kapitulum, s pripadajočimi helicerami in pedipalpi.  Gnatosoma je z brazdo ločena od idiosome. Idiosoma obsega zadnji del prosome s štirimi pari hodilnih nog in opistosomo. Členi v idiosomi so zliti, na hrbtni strani nosijo ploščico. Ta se pri samcih razteza preko celotne idiosome, pri samicah pa pokriva le njen prednji del. Bočno sta na začetku opistosome, tik za zadnjim parom nog,  vidni dve veliki stigmi. Helicere so drobne in z njimi klop prereže kožo gostitelja. Tipali sta kijasti, bazalna člena  tipal pa sta zlita v t.i. hipostom, trn z nazaj zasukanimi trni, ki omogoči, da se klop zasidra v kožo gostitelja. Na stopalcih prvega para nog je Hallerjev organ. Organ služi kot čutilo za voh, zaznavo spremembe temperature in gibanja zraka in celo zaznavo CO₂.

Klopi so ektoparaziti vretenčarjev, najpogosteje sesalcev in ptic. Gostitelja zaznajo po vonju, toploti, izdihanem zraku in vibracijah. Kožo prerežejo s pipalkami, s hipostomom pa se zadre v tkivo gostitelja in ko so siti, odpadejo. Ker se hranijo izključno s krvjo, v njihovi hrani primanjkuje ogljikovih hidratov, lipidov in nekaterih vitaminov. Te snovi nadomestijo z endosimbionti. Razvojni cikel vključuje jajce, ličinko s tremi nogami, nimfo in odrasel stadij. Največ vrst klopov v svojem življenju zajeda tri gostitelje. Parijo se na gostitelju. Klopi so izjemno trpežne živali s počasnim metabolizmom. Stradajo lahko več kot 18 tednov in preživijo dva tedna pri temperaturah od -7 do -2 °C. So prenašalci številnih bolezni, med katerimi sta najbolj znana klopni meningoencefalitis in borelija.