
Telo železnih kačic kot pri vseh stonogah sestoji iz glave in bolj ali manj homonomno členjenega trupa iz velikega števila segmentov s hodilnimi nogami. Telo železnih kačic je v prerezu okroglo in dolgo med 10 in 120 mm. Hitinjača je močno poapnela. Trup običajno gradi več kot 30 segmentov. Večino teh, kot je značilno za dvojnonoge, predstavljajo diplosomiti, paroma zliti segmenti trupa, iz katerih na ventralni strani izraščata po dva para hodilnih okončin. Izjema so le prvi trije segmenti tik za glavo, ki so enojni. Na glavi se nahaja par kratkih anten, od obustnih okončin pa en par velikih mandibul, medtem ko so maksile zrasle v veliko ploščato strukturo na bazalni strani glave, ki se imenuje gnatohilarij. Oči so majhne, običajno v obliki gručasto nameščenih ocelov, lahko pa so tudi povsem reducirane. Prvi segment trupa za glavo je velik sedlast kolum, ki lahko delno prekriva glavo in drugi segment trupa. Pri samcih so okončine na 7. segmentu preoblikovane v gonopode za prenos skupkov semenske tekočine – spermatoforov.
Železne kačice najdemo različnih kopenskih habitatih, običajno pa so omejene na različna senčna in vlažna mesta. Pogoste so v gozdovih, kjer jih lahko najdemo pod kamni, pod lubjem, v listni stelji, v mahu in v razpadajočem lesu. Nekateri predstavniki so pogosti tudi v bolj antropogenih okoljih kot so vlažni kletni prostori ali pod gradbenim in odpadnim materialom. So rastlinojede živali, ki se prehranjujejo z različnim odmrlim rastlinskim materialom in so pomembni dekompozitorji. Kot obrambni odziv pred plenilci se železne kačice zvijajo v spiralo in izločajo različne neužitne izločke. Med parjenjem se samec ovije okrog samice in prenese spermatofor do samičine spolne odprtine z gonopodi na 7. segmentu. Spolne odprtine pri železnih kačicah se nahajajo na 3. segmentu trupa. Samica odloži jajčeca običajno v prst. Iz jajčec pa se izležejo ličinke z manjšim številom segmentov trupa kot odrasli. Ličinke se nato večkrat levijo preden dosežejo spolno zrelost, ob vsaki levitvi pa se dodajajo novi segmenti trupa.
Pri projektu sodelovali tudi študenti Vito Ham, Vesna Jurjevič, Gaj Kušar in Adrijan Samuel Stell Pičman.