Večina rakov samotarcev doseže velikost nekaj centimetrov, večji predstavniki pa lahko dosežejo velikost tudi več decimetrov vključno s kopenskim kokosovim rakom (Birgus latro), ki lahko tehta do štiri kilograme in je največji znani kopenski členonožec. Najbolj prepoznavna značilnost večine rakov samotarcev je, da imajo svoje mehke nekalcificirane zadke skrite v hišicah. Kot hišice običajno uporabljajo prazne lupine mehkužcev, najpogosteje polžev. Kot pri ostalih rakih deseteronožcih je tudi pri rakih samotarcih telo sestavljeno iz glavoprsja (cefalotoraksa), prsja (pereona) in zadka (pleona). Glavoprsje in prsje prekriva koš (karapaks). Zadek je mehak, nekalcificiran in asimetrično, spiralno ukrivljen, da se tesno prilega v lupini. V glavoprsje so zliti akron (glavina krpica), glava (cefalon) iz petih segmentov in trije dodatni segmenti. Na členih glave se nahajaj par pecljatih sestavljenih oči, par anten I, par anten II, par mandibul, par maksil I in par maksil II. Na treh dodatnih segmentih glavoprsja se nahajajo še trije pari čeljustnih nožic (maksilipedijev). Prsje je iz petih segmentov. Prvi par prsnih okončin (pereopodov) je škarjast (heliped). Drugi in tretji par prsnih okončin sta dobro razvita in služita hoji. Četrti in peti par sta majhna in modificirana za držanje v lupini. Zadek je primarno iz šestih segmentov in zadkove krpice (telzona), vendar je členjenost zabriasana. Zadek je mehak, lahko so prisotni kalcificirani ostanki tergitov. Na zadku se nahajajo slabo razvite zadkove okončine (pleopodi). Na šestem segmentu zadka se nahaja relativno dobro razvit par uropodov.

Velika večina rakov samotarcev živi na morskem dnu. Redki predstavniki so prilagojeni na kopenski način življenja. Po prehranjevanju so raki samotarci pretežno vsejedi detritivori. Nekateri se prehranjujejo tudi kot mrhovinarji in plenilci. Zelo pomembna za rake samotarce je dostopnost ustreznih praznih polžjih lupin. Z rastjo morajo raki samotarci menjati svoje lupine za ustrezno večje. Dostopnost do ustreznih lupin pa je omejena, zato zanje tekmujejo med seboj. Pogosto se za lupine spopadajo, ko en rak poskuša ukrasti lupino drugega. Prazno lupino, ki ostane, ko se večji rak preseli v večjo lupino, običajno zelo hitro naseli manjši rak. Na ta način se lahko lupine prenašajo med več generacijami rakov samotarcev. Na hišicah rakov samotarcev se lahko naselijo tudi drugi živalski organizmi. Vitičnjaki in polži iz rodu Crepidula imajo na rake samotarce negativen vpliv, saj obtežijo njihove hišice in tako negativno vplivajo na njihovo mobilnost. Dobro poznan pa je mutualistični odnos med nekaterimi raki samotarci in morskimi vetrnicami, ki rakom zagotavljajo dodatno obrambo pred plenilci. Razvoj rakov samotarcev poteka preko več larvalnih stadijev. Iz jajčec se izvalijo planktonske ličinke zoeje, ki se večkrat levijo. Temu sledi preobrazba v ličinko megalopo, ki živi na dnu. Megalopa se preobrazi v odraslega raka samotarca, ki se naseli v ustrezno lupino.