Živa kroglica je približno en centimeter velik morski enakonožec z obokanim telesom. V nevarnosti se zvije v kroglico, od tod tudi njeno ime. Barva telesa se med osebki zelo razlikuje, najdemo lisasto svetlo rumene do temno sive, tudi rdečkasto rjave živali. Samci so nekoliko večji kot samice.

Telo žive kroglice je sestavljeno iz glavoprsja (cefalotoraksa), prsja (pereona) in zadka (pleona). Glavoprsje in zadek sta razmeroma majhna, najopaznejši del telesa je prsje. Zadek je navadno najizraziteje obokan.

Glavoprsje vključuje akron (glavino krpico) in šest telesnih segmentov, ki so med seboj so zliti in delujejo kot funkcionalna enota. Na glavi so sedeče sestavljene oči in dva para nitastih tipalnic (antene I in II). Druge tipalnice so nekoliko daljše od prvih, a ne presegajo polovice dolžine telesa. Tipalnice služijo zaznavi kemičnih in mehanskih dražljajev. Obustne okončine vključujejo prednje čeljusti (mandibule), srednje čeljusti (maksile I) in zadnje čeljusti (maksile II), ter čeljustne nožice (maksilipedije). Slednje izvirajo iz prvega oprsnega segmenta.

Prsje sestavlja sedem jasno ločenih prsnih segmentov (pereomer), vsak nosi par prsnih okončin (pereopodov). Vse prsne okončine so si med seboj podobne, so paličaste in namenjene hoji (hodilke). Samicam se po porodni (parturialni) levitvi na trebušni strani prsja izoblikuje valilnik (marzupij), v katerega odložijo oplojena jajca. Ima obliko košare in nudi varno okolje za razvoj potomcev. Valilnik gradijo listasti izrastki kolčkov (koks) drugih do četrtih prsnih okončin (oostegiti).

Zadek je iz šestih segmentov (pleomer) in zadkove krpice (telzona). Zaradi združevanja segmentov je členjenost zadka zabrisana, zadek je navidezno trodelen. Prvi segment je prost in neopazen, skrit pod sedmi prsni segment. Drugi in tretji segment sta medsebojno zlita in delujeta enotno. Zadnji trije zadkovi segmenti so skupaj z zadkovo krpico zliti v pleotelzon. Pet parov zadkovih okončin (pleopodov) je dvovejnatih in listastih ter služijo kot dihalo, prezračujejo valilnik in omogočajo plavanje. Pri samcih je drugi par nekoliko drugačen kot pri samicah in ga uporabljajo kot spolno okončino (gonopod) za prenos sperme. Zadnji, šesti par okončin zadka so repne okončine (uropodi). So dvovejnati, sploščeni in podobni plavutim, zunanji rob zunanje veje je nazobčan.

Živa kroglica ima veliko območje razširjenosti. Najdemo jo v Sredozemskem in Črnem morju, na evropskih in ameriških obalah Atlantika, pa tudi v Afriki. Živi na morskem obrežju, v pasu bibavice, kjer se najpogosteje skriva pod kamni in v špranjah. Zelo podobna somorna mokrica (Lekanesphaera hookeri) živi v brakični vodi obmorskih močvirij, plitvih lagun in estuarijev. Živa kroglica je drobirojedec (detritivor), prehranjujejo se z odmrlim organskim materialom in biofilmom gliv in bakterij, ki se razraste na podlagi.

Čudovita raznolikost osebkov v obarvanosti telesa še ni povsem pojasnjena, a verjetno gre za posledico naravne selekcije. Telesni pigment ima namreč vsaj dve pomembni vlogi. Nudi zaščito pred UV sevanjem, ki je v habitatu žive kroglice močno. Obarvanost je tudi obrambni mehanizem, saj v primeru, ko se osebek barvno zlije z ozadjem, ta postane manj opazen za plenilce. Znano je, da so barvni tipi živih kroglic genetsko določeni, ter da se pogostost barvnih tipov razlikuje med mikrohabitati in geografskimi lokacijami. Obarvanost pa je tudi izrazito plastična lastnost in se odziva na spremembe v okolju. Z razporejanjem pigmenta v celicah melanoforah lahko živa kroglica v nekaj urah znatno spremeni obarvanost in se prilagodi novemu okolju. Obarvanost spreminjajo tudi tekom dneva, podnevi so temnejše, ponoči pa svetlejše. Spreminjanje obarvanosti sledi notranjemu biološkemu ritmu in poteka tudi če so živali ves čas v temi.

Poleg zvijanja v kroglico in varovalne obarvanosti, se živa kroglica plenilcem izogiba še na dva načina. Je dobra in hitra plavalka, kar je gotovo pripomoglo tudi k njeni široki geografski razširjenosti. Plavajo s trebuhom navzgor, v kar jih sili težišče telesa. Na morskem dnu se združujejo v gruče, saj se s tem za posamezen osebek zmanjša tveganje, da postane plen.